V spomin, škofu msgr. dr. Jožefu Smeju
V spomin, škofu msgr. dr. Jožefu Smeju
V soboto 21. 11. 2020, nas je v devetindevetdesetem letu življenja zapustili rojak, g. škof dr. Jožef Smej. V večnost se je sklonilo drevo, katerega krošnja, osončena z žarki Vsemogočnega, je v svojih vejah rodila in nudila mnogovrstne sadove. Kot sopotniki rajnega smo jih lahko nabirali iz osebnih srečanj z njim, iz njegovih knjig, razprav, meditacij, referatov, pesmi, knjižnih prevodov, iz raznih študij (zlasti prekmurske) preteklosti, skratka iz razkošja njegovega, občudovanja vrednega, duhovniškega in škofovskega, pastoralnega, znanstvenega, kulturnega življenja in dela. Zato naj bodo pričujoče vrstice zgolj in samo miselna drobtina spomina odkrhnjena od življenjskega kolača rajnega g. škofa, ki nam naj približa zgolj skromno silhueto njegove duhovne podobe.
Spominjam se, kako nam je študentom teologije, odličen profesor filozofije, dr. Janez Janžekovič, pri enem izmed predavanj povedal: »Francoski filozof Maurice Blondel je bil velik kot mislec, še večji kot človek, a največji kot kristjan. Da bi lažje in plemeniteje krmaril svoje življenje se je, kot laik, strogo držal dnevnega reda: maša, pogosto prejemanje obhajila, premišljevanje in rožni venec. Šele potem je sledilo mnogotero delo, ki je spet bilo natančno razvrščeno po urah dneva. In med vprašanji za izpraševanje vesti, ob sklepu dneva, je bilo na prvem mestu: Ali sem upošteval bežnost in ceno časa? Vse to, torej kot vernik.«
Ta misel mi je nemalokrat privrela na plan, ko sva se srečevala z g. Smejem, saj sem v njem tipal prostorje, kjer se je zgled Blondelovega življenja še bolj razcvetel. Dokaj dobro sem namreč poznal škofov »duhovni dnevni red«, ki se je vedno zjutraj (rano) začenjal, kot tudi zvečer sklepal pred Najsvetejšim, ali pa z branjem Božje besede. Vmesni čas dneva pa je bil vpet v okvir odgovornosti, do dobre uporabe vsake minute. Nič čudnega potem, da je postal njegov dan, pa naj je bil to »petek ali svetek«, eno samo natančno »prevajalsko delo«. Seveda tu ne mislim na njegove prevode določenih knjig Sv. pisma, niti ne na prevode knjig iz madžarščine, kot npr. Atila bič božji, Božji sužnji ali Zlata krsta …, ampak na »prevod« Božjih zamisli in sporočilnosti iz veselega oznanila, zlasti iz njegove sredice, torej evangelijskih blagrov, v osebno bivanje, življenje.
In prav ta prevod, torej knjigo njegovega duhovnega lika, v katerem se je živo, v besedah in dejanjih, odstiral evangelij, sem prepričan, da je »bralo« več ljudi, kakor jih je skupaj bralo vse njegove knjige. Mimogrede teh ni bilo malo: Psalmi vaškega župnika, Po sledovih zatega peresa, Ivanocyjeva skrivnost, Kaplja na vedru, Posvečena tihota …, če omenim samo nekatere. Da je to res potrjujejo ob njegovem odhodu, ne nazadnje, tudi vsa izražena sožalja Nadškofiji Maribor, Škofiji Murska Sobota, Župniji Bogojina, in to s strani visokih predstavnikov Cerkve in države, župnij in občin, krajevnih skupnosti in raznih društev, pa tja do družin in posameznikov, iz cele Slovenije, kot tudi iz zamejstva. Vsebina vseh pa je več ali manj naslonjena na lastninjenje duhovnega ozadja, ki ga je izžareval g. škof. V potrditev; nekdo je med drugim zapisal: »Ko sem v nedeljo poslušal radijski prenos maše in sem slišal nadškofa Cvikla, da je g. škof Smej odšel h Gospodu, so me oblile solze. Nato je sledila misel: 'Kmalu svet', kot je ljudstvo vzklikalo ob slovesu pp. Janeza Pavla II, sedaj že razglašenega za svetega … Ta vzklik gotovo velja tudi za našega dragega g. škofa J. Smeja.«
»Prevajanje, posedovanje in posredovanje« iz Božjega je njegovo podobo življenja predstavljalo pred vsakim človekom v – celo človeškim čutom zaznano – globoko čutečo duhovno pričo; vedno je bil ves osončen. Globoko religiozno bogastvo mu je dajalo pečat tako, da je njegova navzočnost povsod, kot razlomljen domač kruh, rosila vonj Božjega duha na vsakogar, ki je stopil z njimi v besedo ali korak.
Tudi njegova »uradna« podajanja (beri: pridige, predavanja, razlaganja …) so bila preprosta, jasna in zazrta v besedo učlovečene Besede, pospremljena pa s ponižno človečnostjo. Celo osebe, liki iz njegovih literarnih del stopajo pred bralca polni, skoraj idealne, dobrote in ga medvrstično vabijo k posnemanju.
Sicer pa, kar je rajni oznanjal v pisani ali govorjeni besedi, se je trudil sam praktično živeti. Naš čas, v katerem postaja »imeti« ideal in borba zanj, za mnoge ciljni življenjski izziv, je bil škofu Smeju zgolj polje razdajanja, ne kopičenja, saj je bil en sam živ »Karitas« do ubogega in pomoči potrebnega, pa naj je bil to bolnik, berač ali klošar. Film o njem, Kaplja na vedru, je to odtisnjeno stran evangelija v njegovo življenje, lepo poudaril.
In dalje, mar skozi naš čas ne bobni resnica, ki jo poudarja Papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici Redemptor hominis, kjer pravi: »Človeka ogrožajo njegove lastne stvaritve, zloraba različnih dosežkov znanosti – naravnost apokaliptičnega orožja ….« Ogrožajo ga torej stvaritve njegovega lastnega duha in nagnjenje njegove volje, ker se sodoben človek (pogosto v imenu humanizma) zanaša zgolj nase. Življenjsko oznanjevanje škofa Smeja, ki je slonelo tudi na bogatem teološkem, zgodovinskem in modroslovnem znanju, pa je bilo oblečeno v Božjo bojno opravo vere in moč Jezusa Kristusa, ter kot blagovest dobrega nudeno ljudem.
Sv. pismo nam poroča, da je Stvarnik »ob gradnji babilonskega stolpa« ljudem, da bi se ne prevzeli, »zmešal« jezike. Gospod škof pa jih je »zbiral« saj je bil pravi poliglot in jih kot tak tudi uporabljal v svojem molitvenem odnosu do Stvarnika in v korist ljudem. Koliko ljudi je bilo zastonjsko deležnih raznih strokovnih prevodov ali sestavljenih prošenj v francoščini, nemščini, madžarščini, latinščini …?
In ne nazadnje, eden najbolj odsevnih in barvitih kamenčkov iz mozaika njegovega življenja je bila njegova globoka duhovna povezanost z Marijo, kar je pričalo tudi njegovo škofovsko geslo: »Milosti polna, spomni se!« In zanimivo: na praznik Brezmadežne leta 1944 je bi v Sombotelu posvečen v duhovnika in god Marijinega darovanja odpoklican s steze duhovno bogatega zemeljskega popotovanja. Mar ni tudi zaradi naveze z Materjo Besede iz škofa vela pristna (prekmurska) mehkoba in toplina do slehernika?
Še vrsto opaznih darov iz prevoda »Božjega« v knjigo življenja škofa Smeja bi lahko nanizali, verjetno jih bo tudi (znanstvena) prihodnost iskala, o njih pisala in razpravljala, toda že omenjeni so nam ostali kot žlahtna duhovna dediščina, ki lahko, še kako lepo in koristno krasijo police naših življenj. Sicer pa, »Kdo more povedati vse, kar se skriva v človekovem srcu,« ki je »…nedoumljivo in brezmejno kraljestvo, kamor nihče ne prodre,« kot ugotavlja v svoji knjigi Po sledovih zlatega peresa, g. Jožef sam.
Zazrt v to resnico lahko samo sklenem:
»Spoštovani in dragi rojak! Bili ste, duhovnik, škof, torej teolog, pisatelj, pesnik, prevajalec, kulturnik, globok krščanski mislec, ambasador dobrote, zaljubljenec v našo očetnjavo, plemenit človek …; predvsem pa ste bili:
»Med nebom in zemljo pojoč ovčar«
- katerega življenja pesem, je bila ena sama ljubezen, do Boga in ljudi!
- In peli ste, peli to pesem, ne da bi med vrsticami obstali in naredili vdih počitka, ampak ste medtem z odprto dlanjo, nenehno semena dobrote sejali in v brazde src ljudi;
- se nikoli pritoževali, še manj sodili.
Hvala vam, za prelestno bogat raztros duhovnih in snovnih darov. Osončeni z žarki Večnega, na priprošnjo Milosti polne, se radi spominjajte svoje rodne Okrogline in župnije.
Stanislav Zver