Misel za duhovno spodbudo tedna
Misel za duhovno spodbudo tedna
V kapeli pri klarisah v Turnišču so (še) postavljene jaslice v zeleno oazo ob robu puščave, verjetno s sporočilom, da je svet brez Boga (brez Gospodovega rojstva) ena sama (duhovna) puščava.
Ob njih sem se spomnil zgodbe o človeku, ki se je izgubil v puščavi in se že dva dni opotekal po žgočem pesku. Nenadoma pa mu pride nasproti trgovec s kravatami, ki je nesrečniku takoj želel prodati eno. Zato ga je izgubljenec z izsušenim in ožganim grlom ozmerja z norcem: »Ali se komu, ki umira od žeje v puščavi prodajajo kravate?« Trgovec je skomignil z rameni in nadaljeval pot. Zvečer pa se je žejni popotnik, ki se je od onemoglosti kar vlekel po pesku, nenadoma znašel na robu oaze pred razkošno restavracijo, vendar prazno in to kljub temu, da je bila pred njo parkirana vrsta dragih avtomobilov. Človek se je ves utrujen povzpel po stopnicah do vrat restavracije in robu zavesti zastokal: »Piti, za Božjo voljo!« »Žal mi je, gospod,« je odvrnil urejen vratar, »vendar sem ne morete vstopiti brez kravate, poglejte, tudi lastniki avtomobilov so prišli v puščavo zgolj v safari oblekah, torej brez kravat!«
Mnogi ljudje današnjice potujejo skozi puščavo in vrvež tega sveta s hlastanjem po doživetjih, užitkih, bogastvu…, obenem pa tiste, ki učijo in sprejemajo veselo oznanilo iz jaslic, razglašajo za nesodobne, za uboge norčke. Pa je vendar evangelij Njega, ki je bil odrinjen iz »mesta« ob svojem rojstvu in smrti, tako čudovito lepo in bogato sporočilo, tudi zanje.
Zato radi, te dni, ob slovesu jaslic, pred Novorojenega dahnimo prošnjo: »Ne dopusti, Gospod, da bi jim bilo, ob koncu potovanja skozi sodobno puščavo prostora in časa, pred Očetovo hišo sporočeno: 'Žal ne morete vstopiti, če vaše srce ni prenovljeno'.«
Stanislav Zver, župnik