Misel za duhovno spodbudo tedna
Misel za duhovno spodbudo tedna
Ob začetku verouka
Poklicanost
Poklicanost je poslanstvo, da človek odgovorno sodeluje z Božjim stvariteljskim načrtom. Poklicanost je temeljna in središčna resničnost življenja ter temeljna kategorija odnosa med Bogom in človekom. Vsebuje začetni klic in vseživljenjski program. Vsem je skupna poklicanost, ki se začenja s krstom in dopolnjuje sz drugimi zakramenti, človeka vodi k temu, da se oblikuje po Kristusu, teži k zveličanju, k resničnemu občestvu z Bogom in v tem svetu nadaljuje Kristusovo poslanstvo… V vzgojnem procesu se človek usposablja, da bi Božji klic za svoje življenje slišal, ga razložil in nanj svobodno in v ljubezni odgovoril (Slovenski katehetski načrt).
Nova evangelizacija
Biti kristjan pomeni biti pričevalec. Tako sledimo naročilu Jezusa Kristusa in veselo oznanilo posredujemo ljudem okrog sebe sredi vsakdanjega sveta in na vseh področjih življenja. V družini, ekonomiji, družbi … Doživljamo velike spremembe na vseh področjih življenja, zato je vedno aktualno vprašanje, kako v teh razmerah oznanjati evangelij. Sveti pp. Janez Pavel II. je uvedel pojem »nove evangelizacije«, ki poudarja, da je evangelij sicer vedno isti, oznanjevanje pa poteka v novih časih, novih jezikih in z novim zagonom. Pp. Pavel VI. pa je zapisal: »Današnji svet potrebuje učitelje in pričevalce. Če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so tudi pričevalci.« Živeti in oznanjati vero ni nekaj izbirnega, je »ukaz« v smislu: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal« (1 Kor 9,17), zato nova evangelizacija ne nudi nove vsebine, temveč se trudi iskati prenovljeno navdušenje oznanjevalcev in nove poti oznanjevanja (Slovenski katehetski načrt).
Bog daj, da bi vsi krščanski starši v župniji, v tem veroučnem letu, zaznali svojo poklicanost in postali odgovorni in navdušeni »prenositelji« veselega oznanila (zlasti) na svoje otroke.
Iz duhovne zapuščine + rojaka g. škofa dr. Jožefa Smeja
Lev Nikolajevič Tolstoj je med drugim napisal tudi krajše delo z naslovom Smisel življenja. V puščavi Optima – tako pripoveduje pisatelj – je na trdi deski trideset let trpel menih. Zadela ga je kap. Zdravniki so dejali, da mora silno trpeti. Menih pa se je smehljal in hvalil Boga za iskro življenja, ki je še tlela v izčrpanem telesu. Tisoč in tisoč romarjev je poromalo k njemu in nemogoče je povedati, kliko dobrega je storil ta mož, ki ni bil zmožen za nobeno drugo delo kakor za molitev. In vendar so njegove k molitvi sklenjene roke storile nešteto dobrega: tisti, ki so leta in leta živeli v sovraštvu, so si iz srca odpustili; sprti so se pobotali; obupanim se je prižgalo upanje in žalostni so prejeli tolažbo.
Zakaj vse to? Zato, ker so ob njem menihu spoznali veliko resnico: da ima življenje, pa jaje videti še tako nesmiselno, svoj smisel, svoj cilj.
Stanislav Zver, župnik